EPON (pasivno optično omrežje Ethernet)
Pasivno optično omrežje Ethernet je tehnologija PON, ki temelji na Ethernetu. Uporablja strukturo od točke do več točk in pasivni prenos prek optičnih vlaken, kar zagotavlja več storitev prek Etherneta. Tehnologijo EPON je standardizirala delovna skupina IEEE802.3 EFM. Junija 2004 je delovna skupina IEEE802.3EFM izdala standard EPON - IEEE802.3ah (združen s standardom IEEE802.3-2005 leta 2005).
V tem standardu sta združeni tehnologiji Ethernet in PON, pri čemer se tehnologija PON uporablja na fizični plasti, protokol Ethernet pa na plasti podatkovne povezave, pri čemer se za doseganje dostopa do Etherneta uporablja topologija PON. Zato združuje prednosti tehnologije PON in tehnologije Ethernet: nizke stroške, visoko pasovno širino, visoko skalabilnost, združljivost z obstoječim Ethernetom, priročno upravljanje itd.
GPON (gigabitni PON)
Tehnologija je najnovejša generacija širokopasovnega pasivnega optičnega integriranega dostopovnega standarda, ki temelji na standardu ITU-TG.984.x in ima številne prednosti, kot so visoka pasovna širina, visoka učinkovitost, veliko območje pokritosti in bogati uporabniški vmesniki. Večina operaterjev jo smatra za idealno tehnologijo za doseganje širokopasovnega dostopa in celovito preobrazbo storitev dostopovnega omrežja. GPON je organizacija FSAN prvič predlagala septembra 2002. Na podlagi tega je ITU-T marca 2003 dokončal razvoj standardov ITU-T G.984.1 in G.984.2 ter februarja in junija 2004 standardiziral G.984.3. Tako je bila dokončno oblikovana družina standardov GPON.
Tehnologija GPON izvira iz tehnološkega standarda ATMPON, ki se je postopoma oblikoval leta 1995, PON pa v angleščini pomeni »pasivno optično omrežje«. GPON (gigabitno zmogljivo pasivno optično omrežje) je organizacija FSAN prvič predlagala septembra 2002. Na podlagi tega je ITU-T marca 2003 zaključil razvoj standardov ITU-T G.984.1 in G.984.2 ter februarja in junija 2004 standardiziral G.984.3. Tako je bila dokončno oblikovana družina standardov GPON. Osnovna struktura naprav, ki temeljijo na tehnologiji GPON, je podobna obstoječemu PON-u in jo sestavljajo OLT (optični linijski terminal) v centralni pisarni, ONT/ONU (optični omrežni terminal ali optična omrežna enota) na uporabniški strani, ODN (optično distribucijsko omrežje), sestavljeno iz enomodnega vlakna (SM vlakno) in pasivnega razdelilnika, ter sistem za upravljanje omrežja, ki povezuje prvi dve napravi.
Razlika med EPON in GPON
GPON uporablja tehnologijo valovnega multipleksiranja (WDM), ki omogoča hkratno nalaganje in prenašanje. Običajno se za prenos uporablja optični nosilec 1490 nm, za nalaganje pa optični nosilec 1310 nm. Če je treba prenesti TV-signale, se uporabi tudi optični nosilec 1550 nm. Čeprav lahko vsaka ONU doseže hitrost prenosa 2,488 Gbit/s, GPON uporablja tudi časovno delitev večkratnega dostopa (TDMA) za dodelitev določenega časovnega reže vsakemu uporabniku v periodičnem signalu.
Največja hitrost prenosa XGPON je do 10 Gbit/s, hitrost nalaganja pa je prav tako 2,5 Gbit/s. Uporablja tudi tehnologijo WDM, valovni dolžini optičnih nosilcev navzgor in navzdol pa sta 1270 nm oziroma 1577 nm.
Zaradi povečane hitrosti prenosa je mogoče več ONU-jev razdeliti glede na isto podatkovno obliko, z največjo razdaljo pokritosti do 20 km. Čeprav XGPON še ni bil široko sprejet, ponuja dobro pot nadgradnje za operaterje optičnih komunikacij.
EPON je popolnoma združljiv z drugimi standardi Ethernet, zato pri povezavi z omrežji, ki temeljijo na Ethernetu, ni potrebna pretvorba ali enkapsulacija, z največjo koristno obremenitvijo 1518 bajtov. EPON v nekaterih različicah Etherneta ne zahteva metode dostopa CSMA/CD. Poleg tega, ker je prenos Ethernet glavna metoda prenosa v lokalnem omrežju, med nadgradnjo na metropolitansko omrežje ni potrebna pretvorba omrežnega protokola.
Obstaja tudi ethernetna različica s hitrostjo 10 Gbit/s, označena kot 802.3av. Dejanska hitrost linije je 10,3125 Gbit/s. Glavni način je hitrost prenosa in prenosa podatkov 10 Gbit/s, nekateri pa uporabljajo 10 Gbit/s za prenos podatkov in 1 Gbit/s za prenos podatkov.
Različica Gbit/s uporablja različne optične valovne dolžine na vlaknu, z valovno dolžino v smeri navzdol 1575–1580 nm in valovno dolžino v smeri navzgor 1260–1280 nm. Zato je mogoče sistem 10 Gbit/s in standardni sistem 1 Gbit/s valovne dolžine multipleksirati na istem vlaknu.
Integracija trojnega sistema
Konvergenca treh omrežij pomeni, da imajo tri omrežja v procesu evolucije od telekomunikacijskega omrežja, radijskega in televizijskega omrežja ter interneta do širokopasovnega komunikacijskega omrežja, digitalnega televizijskega omrežja in interneta naslednje generacije s tehnično preobrazbo običajno enake tehnične funkcije, enak poslovni obseg, medsebojno povezanost omrežij, souporabo virov in lahko uporabnikom zagotavljajo glas, podatke, radio in televizijo ter druge storitve. Trojna združitev ne pomeni fizične integracije treh glavnih omrežij, temveč se nanaša predvsem na združevanje poslovnih aplikacij na visoki ravni.
Integracija treh omrežij se pogosto uporablja na različnih področjih, kot so inteligentni promet, varstvo okolja, vladno delo, javna varnost in varni domovi. V prihodnosti bodo mobilni telefoni lahko gledali televizijo in brskali po internetu, televizorji lahko telefonirali in brskali po internetu, računalniki pa bodo lahko prav tako telefonirali in gledali televizijo.
Integracijo treh omrežij je mogoče konceptualno analizirati z različnih zornih kotov in ravni, vključno z integracijo tehnologije, poslovno integracijo, integracijo industrije, integracijo terminalov in integracijo omrežij.
Širokopasovna tehnologija
Glavni del širokopasovne tehnologije je komunikacijska tehnologija z optičnimi vlakni. Eden od namenov konvergence omrežij je zagotavljanje enotnih storitev prek omrežja. Za zagotavljanje enotnih storitev je potrebna omrežna platforma, ki lahko podpira prenos različnih večpredstavnostnih (pretočnih medijev) storitev, kot sta zvok in video.
Značilnosti teh podjetij so veliko poslovno povpraševanje, velika količina podatkov in visoke zahteve glede kakovosti storitev, zato običajno zahtevajo zelo veliko pasovno širino med prenosom. Poleg tega z ekonomskega vidika stroški ne bi smeli biti previsoki. Na ta način je visokozmogljiva in trajnostna optična komunikacijska tehnologija postala najboljša izbira za prenosne medije. Razvoj širokopasovne tehnologije, zlasti optične komunikacijske tehnologije, zagotavlja potrebno pasovno širino, kakovost prenosa in nizke stroške za prenos različnih poslovnih informacij.
Kot steber tehnologije na področju sodobnih komunikacij se optična komunikacijska tehnologija razvija s 100-kratno rastjo vsakih 10 let. Optični prenos z veliko zmogljivostjo je idealna prenosna platforma za "tri omrežja" in glavni fizični nosilec prihodnje informacijske avtoceste. Tehnologija optičnih komunikacij z veliko zmogljivostjo se pogosto uporablja v telekomunikacijskih omrežjih, računalniških omrežjih ter radiodifuznih in televizijskih omrežjih.
Čas objave: 12. dec. 2024